Srce parajoče: “Mamica, kaj boma midva vedno revna ali si boma kdaj lahko kupila navihancka, saj si ga boma delila, obljubim.”

Dogodek, ki ga se hitro ne bom pozabila.

Grem v trgovino … ze med tem, ko sem se sprehajala med policami sem opazila mamico in fantka. Po oceni star tam ene 5let. Bil je “slabse” oblecen, da ne napisem razcapan. Tudi mamica v vidno dotrajanih oblacilih. Imel je oci modre kot morje in tako vdan, prazen pogled. Niti ne zalosten, tako ne znam niti prav opisat kaksen. Tak, ki presume tvoje srce. Tako ju opazujem med nakupom (seveda sem pozabila, po kaj od svojih stvari sem sploh prisla, pa nima to sploh veze).

Mamica zbira stvari izkljucno na policah z akcijo ali pred iztekom roka. Gleda na uro pa mu govori, da sta prehitra, ker se niso znizali nekaj stvari.

Ustavita se pri policah s kruhom, zemljicami. Fantek prosi za cokoladnega navihancka. Mamica ga z najbolj otoznimi ocmi pogleda, pa pogleda police z navihancki. Ga ze zeli vzet pa si premisli, vzame ven denarnico – tisto za kovancke. Si vsuje kovancke, steje … Gleda fantka. Pa policko z navihancki. In mu rece, da naj izbere zenljico, to bo mu lahko kupila, za navihancka pa nima dovolj denarja. Ampak da mu obljubi da z zemljico ne bo lacen.

Fantek vzame zemljico – izbrala sta najcenejso. In nato fantek rece:”mamica, kaj boma midva vedno revna ali si boma kdaj lahko kupila navihancka, saaj si ga boma delila obljubim.”

Mamica je imela solzne oci, jaz pa tudi, ko sem par m naprej poslusala ta pogovor.

In potem sta sla mimo igrack. Mama pravi fantku, da mogoce Bozicek letos ne bo pozabil nanj. Fantek gleda in pravi:” ves, saj ne rabim igrack. Jaz bi samo rad, da bi se ti kdaj smejala.” In mamica ga je z obema rokama prijela za njegovo rokico, pa sta nabrala se nekaj najcenejsih stvari.

Priznam, vmes sem sama pozabila po kaj tocno sem prisla, vmes sem slucajno nasla se dve knjigi, ki sem ju nameravala kupiti zase … In ja, ob tem prizoru sem ju odlozila nazaj na police … Poskusila kar se je le dalo natancno opaziti, kaj sta dala v kosarico, kar sploh v bistvu ni bilo tako tezko. V svojo kosarico sem zlagala stavri, ki sta jih pred mano gledala, pa odlagala nazaj na policke. In dodala cokoladne navihancke. Pa kavo in cokoladice. In tudi tisti avtomobilcek, ki ga morda Bozicek letos ne bo pozabil.

In pocakala, da sem bila na blagajni pred njima. Placala racun. Zlozila stvari v vrecko, poklicala fantka k sebi. Mu dala to vrecko, in mu rekla, da je najbolj pogumen fantek na celem planetu. Ga na hitro pobozala po glavici in odsla. Videla sem solze v oceh prodajalke, ki mi je pomeziknila, videla sem solze v oceh mamice, ki ji najbrz ni bilo nic jasno.

Vsedla sem se v avto in po radiju je bila pesem Kreslina – Pustite nam ta svet.Tudi jaz sem potrebovala nekaj minut, da sem se lahko odpeljala.

In ne, to ni zgodba iz daljne Afrike. Iz drugega konca sveta. To, je zgodba iz Ptuja.

In ti, dragi mali, precudovit, z najlepsimi ockami in najbolj pogumnim srckom, mali moz … iz vsega srca ti zelim, da bo mamica vsaj danes zmogla malo nasmeha in da te Bozicek NIKOLI ne bo pozabil. Ker ves, jaz verjamem, da bos postal najboljsi clovek, ki jih premore svet.

In hvala … da si me spomnil … na to, kaj z zivljenju zares steje. In kako

malo je potrebno, da lahko nekomu vsaj za mili procent pricaramo upanje …

… ker je tako malo potrebno … le kancek prijaznosti … le srce, ki slisi in vidi …

Srecno, mali.