Tudi ljudje, ki za svojo mobilnost uporabljajo drugačne načine mobilnosti, kot nam je dana večini izmed nas, moramo dati priložnost in ne dopustiti, da ostanejo na robu naše družbe. Zato smo v našo družbo tokrat povabili Davorina Kopšeta, ki za svojo mobilnost uporablja voziček in nam bo znal iz prve roke povedati kaj si on želi za vse ljudi, ki se v življenju srečajo z nevsakdanjimi situacijami ter kako bi kot evropski poslanec uredil to področje.
Gospod Kopše nam lahko na začetku poveste kako ste vi prišli v situacijo, ko ste iz zdravega, pogumnega in odločnega človeka postali invalid in se je vaš način življenja spremenil?
Pri svojih sedeminštiridesetih letih sem živel zares polno življenje. Ukvarjal sem se s športom, v službi so se mi odpirale nove možnosti za napredovanje in sprejemanje novih odgovornosti, potoval sem po svetu. Tudi preko Atlantika in na drugo stran ekvatorja, pogosteje pa po Evropi. V prostem času me je bilo mogoče srečati v mestu na rolerjih, imel pa sem tudi motor. Nekega že zimskega dne, ko je bilo zunaj lepo sončno vreme, temperature pa dovolj visoke, sem odšel prej iz službe, da bi se šel peljat z motorjem. Rekel sem si: »Grem še zadnji krog«, saj je bila že zima, motor pa pospravljen in pokrit v kotu garaže. Umirjeno sem se peljal na relaciji Ajdovščina – Col, prometa ni bilo, cesta je bila suha in vožnja je bila prijetna. Na usodnem odseku sem najbrž zaradi dehidracije, kar smo ugibali kasneje, za trenutek izgubil koncentracijo in se v naslednjem trenutku znašel na bankini. Zdrsnil sem s ceste in »poletel« kakih petnajst metrov v globel. Pri padcu sem si poškodoval hrbtenjačo, kar je prekinilo povezavo in ostal sem invalid paraplegik. Po nesreči se je moje življenje povsem obrnilo na glavo. Nove življenjske okoliščine dolgo nisem sprejel, zato sem potreboval kar nekaj časa, da sem se rehabilitiral. Najteže je bilo psihično okrevanje. Morda bi moral, vendar nisem poiskal psihiatrične ali psihološke pomoči. Na pobudo bivše sodelavke sem se začel udeleževati srečanj krščanske skupine za prenovo v duhu. Kako leto sem hodil na srečanja, kar mi je dalo moč, da sem živel naprej in gojil upanje, da bo nekoč bolje. No, fizično sem se rehabilitiral do te mere, da sem danes sposoben živeti sam in opravljam dnevna gospodinjska in druga opravila, psihično pa sem pridobil nove moči in na novo zaživel v novih okoliščinah. Tak sem danes pred vami kot kandidat skupne liste Slovenske demokratske stranke in Slovenske ljudske stranke za poslanca v Evropskem parlamentu. Kandidiram v kvoti SDS, na kar sem zelo ponosen in z veseljem opravljam obveznosti, ki pritičejo kampanji.
Kako ste v časih rehabilitacije in soočanja z dejstvom, da boste za svojo mobilnost morali uporabljati voziček videli vlogo države in institucij, ki morajo v takšnih situacijah odigrati pomembno vlogo, da takšen človek ostane vključen v družbo?
Na rehabilitaciji sem bil v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, kar je trajalo približno pet mesecev. Ta inštitut je moderen, tam je skoncentriranega veliko strokovnega znanja, kar omogoča usposobitev invalidov za življenje v novih okoliščinah.
Kljub temu, da je rehabilitacija strokovna pa je tam kar nekaj pomanjkljivosti. Očitki se nanašajo predvsem na negovalno osebje, ki je nekoliko otopelo in nekateri posamezniki imajo zares slab odnos do rehabilitirancev. Ne bi rad šel v podrobnosti, je pa nek pacient o tem pred leti napisal knjigo, ki je nisem prebral, sem jo pa ob neki priložnosti malo pregledal. V njej sem našel precej vzporednic z mojimi očitki. Rešitev bi lahko bila, da bi dobil ta inštitut ustrezno konkurenco, ki bi vzpodbudila dvig kvalitete na področju prej očitanega odnosa osebja. Po odpustu iz URI Soča sem se soočil s problemom neustrezne preskrbe z nujnimi medicinskimi pripomočki. Na tržišču je dovolj pripomočkov, težava pa je v tem, da jih zdravniki neradi predpišejo, saj jih Zavod za zdravstveno zavarovanje omejuje in jim nenehno grozi, da bo sprožil sankcije, če predpišejo kak pripomoček, ki mu po njihovi oceni ne pripada, čeprav niso v stiku s pacientom in ga nikoli niso videli. Prav tako je za nekatere pripomočke treba doplačati, čeprav so nujni za funkcioniranje in premikanje. Če je invalid toliko usposobljen in v stanju voziti avto, kot ga tudi sam, potrebuje lahek voziček, ki se enostavno razstavi, da ga lahko da v avto, mora doplačati. To ni poceni, vemo pa, da so invalidi pogosto slabo situirani, saj mnogi ne morejo več opravljati dela. Sam imam k sreči dovolj dohodkov, da si to lahko plačam, ni pa to prav in pravično. Uporaben voziček za samostojnega invalida namreč stane več tisoč evrov. Zavarovalnica pokrije le del cene. To je zagotovo področje, ki ga bo treba urediti.
Katera organizacija v Sloveniji je po vašem mnenju najprijaznejša in v največjo pomoč gibalno oviranim ljudem, da premagujejo njihove vsakdanje težave?
Sam se po poškodbi nisem obrnil na nobeno tako organizacijo, mislim pa, da je najpomembnejša asistenca, kar je urejeno z pred kratkim sprejetim Zakonom o asistenci, vendar še vedno ni optimalen. Veliko vlogo pri pomoči invalidom vsekakor igra Nacionalni svet invalidskih organizacij in posamezne zveze in društva glede na vrsto invalidnosti. Sam najbolj poznam Zvezo paraplegikov in društva po pokrajinah. Ti opravljajo svetovanja invalidom, pomoč pri uveljavljanju pravic, prevozne storitve invalidov in drugo. Zveza paraplegikov zagotavlja vsem paraplegikom tudi letno obnovitveno rehabilitacijo na več lokacijah po državi, ima pa tudi lasten Dom paraplegikov v Pacugu pri Fiesi na slovenski obali. Ta dejavnost je za vsakega invalida zelo pomembna, morda pa bi moral imeti invalid možnost pogostejšega obiska teh centrov.
Naj povem, da ni vse idealno, je pa vsekakor bolje kot na primer v državah Balkana.
Ste bili že pred poškodbo aktivni v politiki ali se je ta »ljubezen« razvila kasneje, ko ste videli s kakšnimi težavami ste se morali spopasti in ste jih želeli drugim v podobnih situacijah prihraniti?
Politika je moje zanimanje že od rane mladosti, nisem pa se aktivno vključeval. Ker sem delal v vojski, ki je depolitizirana, nisem mogel/smel delovati v politični stranki, bil pa sem vnet zagovornik Slovenske demokratske stranke in tudi njen redni volivec. Ko danes gledam nazaj, me je na to navedel že proces proti četverici na Roški cesti v Ljubljani, kjer sem hitro začutil duh in moč pomladnega vetra, ki je zavel po državi. Ko sem se po poškodbi dovolj rehabilitiral, sem se začel izpostavljati v političnih barvah. Se razume, da sta to rumena in modra (smeh).
Zanima me kako gledate na urejenost bivanjskega okolja v Sloveniji za vse ljudi, ki se spopadajo s takšno ali drugačno obliko invalidnosti?
Bivanjsko okolje je za invalide še vedno precej pereč problem zlasti zaradi arhitektonskih ovir in dostopnosti. Zaradi tega sem vesel Akta o dostopnosti, ki ga je letos marca sprejel Evropski parlament. Ta ureja in zapoveduje dostopnost do volišč, javnih avtomatov – vstopnice, bankomatov, parkomatov, prevoznih sredstev, gradiv političnih kampanj, debat, soočenj, programov … Države članice Evropske unije imajo tri leta časa, da zahteve iz tega akta prenesejo v nacionalne zakonodaje. Resnično upam, da bo vlada in koalicija s tem pohitela in to nalogo opravila pred iztekom roka. Žal izkušnje iz preteklih levičarskih vlad tega ne obetajo, se pa dam z veseljem presenetiti.
Kdo je po vašem kriv za pomanjkljivosti s katerimi se soočate pri svojem premagovanju vsakdanjih ovir na določenih področjih in kdo je po vaše »kriv«, da so določena področja urejena do te mere, da vam omogočajo lažje premagovanje ovir?
Kot sem navedel že zgoraj, potrebujemo ustrezno zakonsko ureditev. Sicer lahko veliko dela opravijo lokalne skupnosti in oblasti, ki so zadolžene za vzdrževanje in prenovo infrastrukture. Malo ljudi namreč ve, da večina invalidov na vozičku ne more premagati niti malo višjega robnika pločnika. Pogosto se zgodi, da z invalidskim vozičkom ni mogoče priti v trgovino, gostinski lokal in celo v nekatere javne zgradbe. Krivce je treba torej iskati v skrbnikih vseh teh objektov. Druge vrste invalidnosti imajo seveda drugačne probleme. Naj omenim slepe, za katere se v zadnjem času v urbanih središčih v pločnike in druge površine za pešce vgrajujejo narebrene ploščice, ki usmerjajo slepe do cilja tako, da slepa oseba s palico za slepe sledi poti teh ploščic. Mene npr. zelo jezi, da z invalidskim vozičkom ne morem v Klinični center v Ljubljani skozi glavni vhod. Na vsakih nekaj metrov je kratka in strma klančina, kar predstavlja nevarnost prevrnitve na hrbet. Tudi to se mi je že zgodilo, zato upam, da bodo odgovorni kmalu ukrepali in to uredili, saj ne gre za nek velik finančni zalogaj, le sprevideti je treba in ukrepati. Seveda je teh ovir še veliko in preveč, da bi tukaj vse navedel.
Dodati pa moram, da se zadeve urejajo in da razumem, da vsega pač ni mogoče opraviti takoj. Morda bom kdaj kje imel tudi sam možnost vplivati na to, da se najprej uredijo ali odpravijo vsaj tiste ovire, ki ne predstavljajo večjih gradbenih ali drugih posegov. Potem pa postopoma naprej.
Ste tudi kandidat za evropskega poslanca na skupni listi SDS-SLS. Pa bi na tem mestu želela od vas izvedeti ali se vam zdi, da v Evropi dovolj »prostora« namenijo osebam s statusom invalida?
Evropska unija se je že odzvala na problem invalidnosti. Na podlagi Konvencije GS ZN iz leta 2008 je bila leta 2010 sprejeta strategija o invalidnosti v Evropski uniji. Ta določa nekatere rešitve za reševanje in urejanje statusa in življenja invalidov. Dopolnjena je bila leta 2016, pred nami pa je nova strategija za obdobje 2020 do 2030. Naj povem, da je glavna smernica strategije povečanje možnosti za izobraževanje in zaposlovanje invalidov. To bi omogočilo invalidom, ki lahko opravljajo kakršnakoli dela, da bi si zagotovili eksistenco od lastnega dela. Med invalidi, ki jih je v EU več kot osemdeset milijonov, v Sloveniji pa 170 tisoč, je namreč prisotnost revščine za približno 70% večja kot med ostalo populacijo. Strategija je torej sprejeta in obeta se nova, težava pa je v tem, da se stvari resnično premikajo prepočasi. Prepričan sem, da bi bilo to mogoče urediti prej. Če bom izvoljen v Evropski parlament, se bom vsekakor vključil v aktivnosti za pospešitev teh prizadevanj.
V zadnji evropski perspektivi vemo, da je Slovenija zelo slabo črpala evropska sredstva. Zato me zanima, kašen je vaš pogled na črpanje evropskih sredstev za projekte, ki bi lahko osebam s statusom invalida olajšali vsakdanje življenje?
Poznam pomanjkljivo oziroma neuspešno črpanje evropskih sredstev, priznam pa, da se še nisem seznanil z konkretnimi projekti, ki bi bili v Sloveniji izvedeni s temi sredstvi za potrebe invalidov. Vsekakor menim, da bi ta sredstva lahko pridobili za urejanje bivanjskega okolja, da bi uredili pomanjkljivosti, ki sem jih navedel zgoraj in še kaj več.
V kolikor boste izvoljeni ne dvomim, da bo vaše primarno področje dela ureditev življenjskih pogojev za invalidne osebe, ki bodo omogočali človeka vredno življenje. Zato me zanima katerega projekta bi se v primeru izvolitve lotili takoj in bi ga želeli kot vizijo izpeljati v obdobju petih let, kolikor traja mandat evropskega poslanca?
Ocenjujem, da bi lahko v petih letih dosegli uresničitev večine zahtev, ki jih določa zgoraj omenjeni Akt o dostopnosti. Prav tako menim, da bi se morala EU angažirati tudi na področju ureditve boljšega financiranja invalidskih organizacij, urediti pa tudi nadzor nad porabo sredstev in zagotoviti transparentnost poslovanja. Ne trdim, da trenutno ni nadzora, saj so vse te organizacije podvržene pravnemu redu in po potrebi tudi inšpekcijskemu nadzoru, mislim pa, da bi morali to področje vnesti v pravila tako, da bi se nadzor izvajal sistematično in periodično. Poanta je namreč po moje v tem, da veliko denarja tudi neupravičeno odteka po raznih kanalih. Zavzel bi se torej za ureditev učinkovitega dela nacionalnih invalidskih organizacij, ki morajo ostati v pristojnosti posameznih držav.
Ste mnenja, da bi s trenutno politično oblastjo lahko dosegli dovolj veliko sodelovanje, da bi v Sloveniji izpeljali projekt, ki bi bil na področju invalidnih oseb morda »pionirski« in bi bil za vzor vsem ostalim članicam Evropske unije?
Moja ocena je, da imamo trenutno zelo slabo politično oblast, ki očitno ni kos glavnim nalogam, kaj šele čemu obrobnemu, kamor žal spadamo tudi invalidi. Vsekakor bi poskušal spodbuditi oblast, da bi se začela s tem bolj aktivno ukvarjati. Sem namreč mnenja, da bi morali z različnimi pritiski na državne politike, vlade »prisiliti«, da bi na različnih področjih delali več, bolj zagnano in transparentno. Sam bi dal velik poudarek na obveščanje javnosti o različnih anomalijah, kar naj se začne po vztrajnem neodzivanju vlad in parlamentov, če do tega pride.
Dotakniva se še nedelje 26. maja, ko bodo potekale volitve v Evropski parlament. Zakaj bi si vi želeli, da čim več ljudi spozna, da to niso »še ene volitve« ampak so volitve, ko bomo odločali tako o prihodnosti Slovenije kot Evropske unije?
Evropska unija je šla v zadnjih letih, posebej pa v zadnjem mandatu na mnogih področjih na slabše. Mislim, da se je to zgodilo prav zaradi tega, ker nismo dovolj bdeli nad dogajanjem v Evropski uniji. Predvsem progresivna levica je tudi zaradi popustljivosti ali prevelike pasivnosti desnice zašla na kar nekaj stranpoti. Ne daje dovolj pozornosti škodljivosti množičnim ilegalnim in pogosto nasilnim prehajanjem državnih in zunanjih evropskih meja. Dopustili smo namreč, da so k nam prišli tujci iz drugih kultur, ki se niso zmožni integrirati v naše okolje. Posledica tega so teroristične akcije, nasilja na ulicah, ogrožanja in posilstva evropskih žensk, poskusi razgradnje držav, družin in tudi oddaljitev od posameznika, ki s tem izgublja identiteto. Eden od temeljev EU je namreč skrb in poudarek na posameznika, ki je osnovni element vsake družbe. Te tokove moramo obrniti nazaj v smer na katero smo navajeni in je naš način življenja, ki ga moramo pravzaprav za vsako ceno ohraniti. Vse to in še več so razlogi za udeležbo na letošnjih volitvah, ki bodo v tem smislu res prelomne.
Za konec bi vas prosila, če z eno pozitivno mislijo vse povabite na volitve in našim bralcem poveste zakaj ste vi tisti kandidat, ki si zasluži v naslednjih petih leti predstavljati Slovenijo v Evropi?
Evropska unija je naš skupen prostor, kjer smo že petnajst let v družbi najboljših in najuspešnejših držav sveta. Dokler bomo tvorno sodelovali in razvijali demokracijo, nam bo ta projekt zagotavljal stabilnost, mir in tvorno sodelovanje ter blaginjo. Brez ljudi in njihovega angažiranja ni držav in ni Evrope. Zato je pomembno, da vsak prispeva svoj delež. Eno in to zelo pomembno opravilo so volitve. Na ta način lahko prav vsak volilni upravičenec da svoj prispevek in soodloča o tem kakšno Evropo bomo imeli v prihodnje oziroma ali jo bomo sploh še imeli. Torej pozivam vse državljane in Evropejce, da gredo na volitve in dajo svoj prispevek demokraciji in prihodnosti nas vseh.
Mislim, da sva našim bralcem veliko povedala in jim razkrila tako vaše delo kot življenje zato se vam gospod Davorin Kopše zahvaljujem za vse povedano in vam v nedeljo 26. maja 2019 želim veliko uspeha na volitvah. Hvala in srečno še naprej v življenju.
M.I.
