Da tale komentar berete že po odstopu premierja Mira Cerarja, je najbrž samo naključje. Pa vendar – najpomembneje je, da se bližajo volitve, ko bomo odločali o svoji prihodnosti. Tudi glede tega, kako bo Slovenija razvojno napredovala tudi na področju prometa ter infrastrukture.
Že skoraj dve leti sem rezident Mestne občine Celje, sicer pa priseljen z Gorenjske. Moje delovno mesto je ostalo še naprej v Ljubljani. In kot »frajer« sem se vsak dan peljal iz Celja v Ljubljano in nazaj. Nič lažjega, boste rekli. To razdaljo je mogoče na prazni (avto)cesti premagati že v tri četrt ure ali še prej, seveda velja za tiste, ki imajo težko nogo. Manj razveseljivo dejstvo pa je, da je štajerska avtocesta dostikrat prizorišče prometnih nesreč, ki močno otežijo promet, do zastojev pa prihaja sicer vsakodnevno. In ni enostavno biti maksimalno pozoren na to, da se komu ne »zakantaš« v zadnji del avtomobila. Tudi zato sem se odločil, da se preusmerim na drugo prevozno sredstvo – na vlak. Kar pomeni, da tam lahko »uživam«, saj mi ni treba paziti na razmere na cesti.
A tudi vlak ima svoje slabe plati. Najprej, vožnja od Celja do Ljubljane traja dlje kot z avtomobilom po avtocesti. V najboljšem primeru se boste vozili eno uro in pet minut, če boste izbrali vlak ICS. Na žalost pa so zamude na slovenskih železnicah nekaj povsem običajnega. Tudi takšne, ki so večje od pol ure. Vendar se zaradi tega nikomur ne skrivi niti las. Zakaj? Problem je namreč v slovenski socialistični mentaliteti, po kateri je javni prevoz tipična socialna institucija, seveda za vse tiste, ki nimajo vozniškega izpita ali pa avtomobila. To pomeni, da javni prevoz uporabljajo v glavnem tisti, ki ne morejo uporabljati avtomobila. In so zato pripravljeni marsikaj potrpeti, se prilagoditi, itd. Torej, večinoma so to dijaki, pa nekaj upokojencev, tu in tam kakšen zaposlen. Kar pomeni, da so ob počitnicah vlaki in avtobusi bolj ali manj praznih in jih je temu primerno precej manj. Kar za uporabnika javnega prevoza lahko predstavlja velik problem.
V razvitih evropskih državah je stanje seveda drugačno. Tam je javni prevoz nekaj, kar uporabljajo tudi poslovneži. Ali pa si najame avtomobil preko car-sharinga, kar je že uveljavljena praksa na Dunaju, s čimer se avtomatsko zmanjša potreba po kopičenju »pleha«, kar pomeni manjši strošek na gospodinjstvo. V naši državi je to za zdaj še utopija, saj je javni prevoz večinoma cenovno neugoden, država pa subvencionira vozovnice zgolj dijakom in študentom. Predstavljajte si, da pavšal za letni prevoz z vlakom na Tirolskem znaša manj kot petsto evrov, pri nas pa letna vozovnica na relaciji Ljubljana-Ptuj znaša več kot tri tisoč evrov! Ergo: cene prevozov z vlakom letijo v nebo, čeprav na Slovenskih železnicah zatrjujejo, da so za tretjino cenejši od avtobusnega prometa. Toda v primerjavi z Avstrijo je potniški promet na železnicah krepko preplačan. Kar je nerazumljivo. A ko začnemo odkrivati finančno ozadje spodletelega projekta »drugi tir«, postaja nekoliko bolj jasno, zakaj so stvari takšne, kot so. Namreč, z milijardami, ki jih je Cerarjeva vlada namenila za izgradnjo drugega tira med Divačo in Koprom, bi lahko v neki normalni državi že zdavnaj posodobili celotno slovensko železniško omrežje – kar med drugim pomeni tudi izgradnjo drugega tira na progah Ljubljana-Jesenice, Maribor-Šentilj, Pragersko-Hodoš, pa elektrifikacija proge Ljubljana-Metlika, itd. Tako pa imamo, kar imamo. In posledično zamude, star vozni park, pa seveda slabo voljo potnikov, ko zaradi zamud »zagusti«. Vendar pa nihče ne pomisli, da je Slovenija ena od davčno najbolj obremenjenih držav, kar pomeni, da imamo tako rekoč »vrhunski« proračun, zaradi katerega bi lahko imeli odlično javno zdravstvo ter infrastrukturo. Pa tega vendarle nimamo. Se kdo vpraša, zakaj? Aja, globoka država in njeni interesi, to nas ne zanima, to ne obstaja.
Morda še to: Slovenske železnice bi morale že pred nekaj meseci podpisati pogodbo za prvih 25 potniških garnitur, s katerimi bi posodobile zastarel vozni park. Vendar pogodba ni bila podpisana, saj se je na razpis prijavil le en ponudnik, pa še ta je bil predrag. Tudi za nabavo novih potniških vagonov slabo kaže, saj se očitno bolj splača obnavljati stare in neklimatizirane potniške vagone. Da ne govorimo o tem, da so bile potniške garniture nazadnje nabavljene leta 2001, ko so nabavljali slavne »siemens desiro« (ki je glede na kakovost sedežev vlak za primestno vožnjo), precej teh jih je že delno v okvari, a jih zaradi zapletenih zakonov ne morejo pravočasno popraviti, saj gre vsako popravilo preko javnih naročil. Birokracija, da te kap! Leta 2000 je uprava SŽ pod vodstvom tedanjega predsednika Marjana Rekarja nabavila tri garniture z nagibno tehniko »pendolino«, ki imajo hudo slabo lastnost – ob vsaki okvari je potrebno garnituro odpeljati v Italijo, kjer lahko servis traja tudi leto dni, saj rezervnih delov ni na razpolago.
Če zaključimo: Slovenija še vedno nima nacionalne strategije razvoja infrastrukture ter javnega potniškega prometa. Ima pa hudo birokracijo, zapletene zakone, visoke davke ter nepotrebne proračunske odlive tja, kjer ni v ospredju javni interes. In to je treba spremeniti. Zato bo treba na volitvah reči odločen NE vsem tistim, ki hočejo nadaljevati logiko poznega socializma z davčnim ropanjem državljanov, medtem ko se svetim kravam slovenske tranzicije (denimo družini Janković) briše davčne dolgove. Čas je za spremembe in za novo pot!
