Predsednik vlade Janez Janša je bil danes slavnostni govornik ob odkritju spominske plošče v Poljčah v spomin na dogodke pred 30. leti.
Maja 1991 so se v Poljčah sestali člani razširjenega predsedstva in ključni ministri Vlade Republike Slovenije, poveljniki teritorialne obrambe in posebnih enot policije ter na predlog ministra za obrambo potrdili smernice za obrambo Slovenije v primeru agresije JLA. Smernice so bile 26. junija 1991 ob napadu JLA uporabljene kot strateški dokument v vojni za Slovenijo. V njej so slovenske obrambne sile ubranile domovino ter porazile agresorsko jugoslovansko armado. Dogodka v Poljčah so se udeležili podpredsednik vlade in minister za obrambo mag. Matej Tonin, minister za notranje zadeve Aleš Hojs, generalni direktor Policije dr. Anton Olaj, državni sekretar mag. Bojan Pograjc in ključni akterji tedanjega časa.
Predsednik vlade Janez Janša je v svojem nagovoru izpostavil, da čas pred 30. leti ne bi mogel biti bolj drugačen, kot je danes. “Živimo nek čas, ki si ga pred 30. leti nismo mogli predstavljati.” Ob tem je izpostavil besede ameriškega kongresnika DeConcinija, ki je maja 1991 dejal: »Kaže, da se bo 20. stoletje končalo tako, kot se je začelo, z vojno na Balkanu. In imel je prav.” V nadaljevanju se je spominjal dogodkov izpred 30 let. “Ko smo se takrat zbrali tukaj v Poljčah, na razpravi o smernicah za obrambo Slovenije, je bil to čas, ko smo s težko muko spravili čez takratno skupščino obrambni proračun, zakon o obrambi, zakon o vojaški dolžnosti. Ko se je končno začelo z zadnjo fazo priprav na usposabljanje prvih vojakov v slovenski zgodovini, je bil to čas, ko smo začeli upati, da bomo mogoče nekaj od tega orožja, ki je bilo odvzeto slovenski Teritorialni obrambi (TO) leto prej, vendarle pravočasno dobili nazaj. To je bil čas, ko se je slovenska TO skupaj s slovensko policijo aktivno pripravljala na obrambo domovine.”
Da je bila obramba uspešna, je poleg orožja manjkalo še nekaj strateških načrtov, je dejal predsednik vlade. “Po sestanku razširjenega predsedstva, ki so ga poleg članov predsedstva sestavljali tudi predsednik vlade, predsednik skupščine, nekateri ministri vlade, so se pridružili še poveljniki TO posebnih in specialnih enot policije. Po sprejetju politične odločitve, so bile smernice praktično razdelane v nekem krogu, ki je takrat nosil največjo odgovornost na svojih ramenih, zato, da bo Slovenija sposobna razglašeno državo tudi braniti. Pol leta prej je na sestanku Demosovega poslanskega kluba v Poljčah sodelovala vladajoča koalicija, na tem sestanku v tej sestavi pa je sodeloval širši zbor. Strukture slovenske oblasti takrat niso bile enobarvne, bile so različne.” Po mnenju predsednika vlade je verjetno na tem sestanku prvič prišlo do spoznanja, ki je šlo preko Demosa, preko nekega jedra, ki je šel na volitve leto pred tem z geslom samostojne Slovenije, da gre zdaj zares. “Dva tedna prej je Demosova koalicija na Račjem otoku na Brdu ponovno pretehtala položaj in, kljub temu, da je bilo zunaj veliko tveganj in nasprotovanj, delno tudi znotraj, odločila, da bo osamosvojitev izvedena »de facto«. Ne samo na papirju, ne samo operetno, ne samo z deklaracijo ali ustavnim zakonom, ampak tako, da Slovenija prevzame tudi efektivno oblast.” Ob tem je opozoril, da so vsi vedeli, da bo to pomenilo spopad s federacijo, z JLA.
V dneh, ko so se v Sloveniji pripravljale smernice, v Beogradu ni bil potrjen nov predsednik predsedstva. “Vse bolj je bilo jasno, da oblast efektivno, neposredno prehaja v roke tistih, ki bodo uporabili oboroženo silo zato, da Jugoslavijo obdržijo skupaj.” Dejal je, da je bil to tudi čas, ko je bila Slovenija sama, saj se je Evropa, pa tudi ZDA oziroma svet, ukvarjal s tem, kako Jugoslavijo ohraniti enotno.” Slovenske delegacije so po Evropi naletele na prijazne besede, vendar hkrati na trdo stališče, da se podpira enotna Jugoslavija.
V takšnih okoliščinah so se maja 1991 sprejemale smernice, v katerih je pisalo ne samo, da se bomo uprli, ampak tudi, kako se bomo uprli in, kako bomo skušali izkoristiti naše prednosti. “Imeli smo eno strateško prednost in sicer, da se bomo borili doma in da imamo za sabo odločitev ljudstva, ki je bila plebiscitarna, enotna, usodna. S plebiscitom si je slovenski narod edinokrat v zgodovini pisal sodbo sam.”
V nadaljevanju je dejal, da ima na tiste čase vsak svoje spomine, kar je ostalo vsem enako zapisano v spominu, je to, da “smo te smernice sprejeli enotno”. “Tudi ko je šlo za nekatera operativna vprašanja, ki smo jih reševali s poveljniki TO in poveljniki posebnih enot policije.” Na podlagi te odločitve, je bil pripravljen formalen dokument, smernice, ki so bile sprejete kot akt. Na podlagi teh smernic, ki so predvidevale različne stopnje, je Slovenija 26. junija 1991 delovala in organizirala obrambo. Slovenska policija in slovenska TO sta po sestanku v Poljčah razdelali vrsto načrtov, v detajle. Na tej podlagi je bilo vpoklicanih 5.000 rezervistov, mladih fantov iz rezerve JLA, z njimi so bili formirani jurišni odredi po območnih štabih. “Večino bojnih akcij, ki jih je uspešno izvedla TO, kasneje v junijski in julijski vojni, so uspešno opravili ravno jurišni odredi.”
Predsednik vlade se je v nagovoru zahvalil vsem, ki so bili takrat v Poljčah, vsem, ki so smernice pomagali udejanjati v praksi, vsem, ki so verjeli, da jih je možno uresničiti. “Ko danes gledamo nazaj, ko vidimo, kaj vse se je zgodilo in kaj se je tudi kasneje dogajalo po ostalih delih bivše države, se mogoče komu zdi enostavno. Takrat tukaj, ko si sam, skoraj bos, je bilo nekoliko drugače.” Ob tem je dejal, da so se takrat vsi, ki so se zbrali, ne glede na politično pripadnost, ne glede na to, kateremu organu so pripadali, zavedali, da gre zares in da na ramenih nosijo velikansko odgovornost za usodo odločitve, ki jo je ljudstvo izglasovalo na plebiscitu.
Na koncu svojega nagovora je dejal, da smo danes, kljub težavam, s katerimi se soočamo, lahko veseli, da se je končalo kot se je. “Da lahko danes odkrivamo to spominsko ploščo na stavbi institucije, ki neposredno izpričuje, da je danes Slovenija uspešno vključena v zahodni sistem kolektivne varnosti, da smo enakopraven partner in da potrjujemo besede Bruca Jacksona, ameriškega predsednika odbora za NATO. Ko so nas sprejemali v NATO, je ameriškemu senatu dejal, da izmed teh držav, ki so med kandidatkami, ena izstopa in to je Slovenija, ker je to država, ki je nedavno dokazala, da ne bo zgolj porabnik varnosti, ampak se je sposobna sama ubraniti in da je tista država, ki se je sposobna sama ubraniti, tudi resen partner v sistemu kolektivne varnosti.” Vsem tistim, ki v centru v Poljčah, na Ministrstvu za obrambo, v Slovenski vojski in Policiji nadaljujejo delo na temeljih, ki so bili postavljeni pred 30. leti v Poljčah, je predsednik vlade iskreno čestital in zaželel veliko uspehov.
