Medtem, ko kulturna ministrica Asta Vrečko s svojimi somišljeniki opozicijo obtožuje nasprotovanja slovenski kulturi, sama strmi k želji izplačevanja priviligiranih pokojnin, na drugi strani pa ne najde denarja za ohranjanje kulturne dediščine. Takšno zgodbo o pomanjkanju državnega denarja danes poslušajo v Šempetru, ko država ne najde denarja za obnovo rimske nekropole. V naše uredništvo smo prejeli pismo v katerem krajani opozarjajo, da za ohanjanitev tega kulturnega spomenika ne potrebujemo megalomanskega projekta, ampak “zdravo pamet”.
Pismo v nadaljevanju objavljamo v celoti:
Za zaščito rimske nekropole v Šempetru ni potrebna megalomanska investicija. Za zaščito naše kulturne dediščine ni potrebna pomoč tujih vlagateljev, to je naša dolžnost, saj narod brez preteklosti nima prihodnosti.
Komentar na članek v Delu:
Delo 13.5.2025 Špela Kuralt: Ministrstvo za kulturo: Iščemo zaščito za nekropolo
Arheološko najdišče rimske nekropole v Šempetru so odkrili leta 1952. Pri izkopavanjih leta 1953-1954 sem sodeloval kot dijak pod vodstvom prof. Klemenca in takratnih študentov arheologije, pozneje naših vrhunskih strokovnjakov, Petra Petruja, Vere Kolškove, Ljudmile Plesničar Gec, Toneta Kneza, Lojzeta Bolta in drugih, kar je oblikovalo mojo življenjsko pot.
Leta 1960 so odprli Arheološki park po projektu Plečnikovega učenca Jaroslova Černigoja in vanj namestili rekonstruirane veličastne najlepše ohranjene spomenike rimske dobe v Srednji Evropi ob rimski cesti Emona- Celeia- Poetovio. Ustvarjalcev rimske nekropole ni več med nami in nikogar ni, ki bi se z vsem srcem zavzel, da se Rimska nekropola ohrani.
Propadanje spomenikov iz občutljivega pohorskega marmorja se je začelo kar kmalu po izkopu. Kisel dež industrijskega okolja je ranil površino spomenikov, zmrzal in vlažnost ter rast mikroorganizmov so že v nekaj desetletiih opravili svoje. Zimska zaščita ni kaj dosti pomagala, ravno nasprotno veter ni sušil vlažnosti s posledico toplote in rasti mikroorganizmov. Problemi so nastali tudi zaradi razdrobljenosti lastništva. Zemljišče zahodnega dela nekropole je v lasti Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), vzhodnega pa župnišče Šempeter. Pokrajinski muzej Celje je lastnik spomenikov na območju Občine Žalec, nekropolo upravlja Turistično društvo Šempeter.
Pravni službi občine Celje in ministrstva za kulturo menita,da prenos lastništva zemljišča na Pokrajinski muzej Celje ni možen in problem pristojnosti ni rešen.
Leta 2003 je rimska nekropola postala spomenik državnega pomena, a država se za spomenik ne zmeni.
SAZU je podelila za krajše obdobje Občini stavbne pravice za pridobitev gradbenega dovoljenja in župan Janko Kos je naročil projekt zaščite celotnega območja z ogromnim steklenim hangarjem, ki pokriva celotno območje arheološkega parka, ocenjenim na 5,5 mio evrov in ga prijavila na razpis Norveškega finančnega mehanizma za sofinanciranje. Toda projekt ni bil izbran.
Ni znano na kakšni podlagi je arhitekt zasnoval projekt » celovite obnove arheološkega parka Šempeter” in ali so mu bile pred pričetkom projektiranja podane jasne smernice zaščite, na podlagi meritev in rezultatov analiz, kjer morata biti primarno rešena primerna zaščita spomenikov in ohranitev arheološkega parka, kot je bil zasnovan. In šele potem podana arhitektonska rešitev, seveda z upoštevanjem sredstev, ki so bila na razpolago.
Po zavrnitvi projekta je direktorica celjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Danijela Brišnik že leta 2014 opozorila, “da je potrebno nekropolo zaščititi nemudoma, ali čez deset let ne bomo imeli več o čem govoriti” Občina Žalec je vztrajala in vložila na razpisu avgusta lani na ministrtsvo za kulturo prošnjo za zaščito le ene od grobnic, a je ministrstvo zaradi “nepopolnega projekta (PZI)” prošnjo zavrnilo. Direktor Pokrajinskega muzeja Celje Stane Rozman pravi:” Škoda, da zdaj niso imeli PZI. Vsi so vedeli, da je to pogoj. Tudi celjska občina je morala PZI za Staro grofijo narediti na novo in časa je bilo dovolj, Če bi Žalec imel PZI, bi sredstva za gotovo dobil, ker je nekropola spomenik državnega pomena. Bi bila pa tudi to le delna rešitev, kajti za zaščito celotne nekropole je potrebno precej več denarja.”
Župan Janko Kos zatrjuje da časa za pripravo dokumentacije ni bilo dovolj. Robert Peskar, glavni konservator ZVKDS, pravi: “Restavratorske posege je treba načrtovati za vsak spomenik posebej”. Izdelanega PZI (projekta za izvedbo del) občina brez dolgodobnih predhodnih raziskav ni mogla predložiti, denarja za prepotrebne predhodne raziskave pa ni bilo.
O zaščiti Rimske nekropole, je razmišljal že Peter Petru, študent v času izkopavanj 1953-54, kasneje ravnatelj v Narodnem muzeju. Presenetljiva so za tisti čas (v obdobju izkopavanja in načrtovanja rekonstrukcije “in situ”) nenavadna, veliko pred svojim časom razmišljanja Petra Petruja o vdoru vode med kristale, ki izlužijo površino, o poškodbah, ki jih povzroča zmrzal ter alge in gljivice, in o nevarnosti nezračenja spomenika (sedanji način ” zimske zaščite”). Peter Petru poroča o sodelovanju s strokovnjaki, med drugimi o petrografskih raziskavah prof. M. Marića. Lahko so vzor današnji metodologiji zaščite spomenikov.
Spomeniki v nekropoli so ranjeni in ranjen kamen hitro razpada, v zadnjih osemdesetih letih na prostem veliko bolj kot v dvatisoč letih pod zemljo. Pohorski “marmor” je občutljiv materijal s katerim se ne sme eksperimentirati.
Ministrstvo za kulturo (država) bi se moralo nemudoma odzvati predlogu žalskega župana Janka Kosa, “da naj država takoj poskrbi vsaj za očiščenje spomenikov in njihovo zaščito pred vremenskimi vplivi.”
Že pred osmimi leti sva s kolegom Kerševanom opozorila na problematiko nekropole in podala idejno zasnovo možne zaščite enega samega testnega objekta. Opozorila sva na poškodbe, ki jih lahko povzroči nestrokovno čiščenje spomenikov in nujnost sodelovanja z Restavratorskim centrom ZVKDS in drugimi institucijami (n.pr. Institut za mikrobiologijo).
Da se pravilno ugotovi, kako ravnati s spomeniki, je potrebna periodična laboratorijska analiza vzorcev dežja in snega, kemična analiza delovanja meteorne vode na pohorski ” marmor”, analiza onesnaženega zraka, delovanje alg na kamen, predvsem pa meritve klimatskih razmer v ciklusu vsaj enega leta:
– v zimskem času v prostoru zaščitenega spomenika: temperatura in vlažnost, vlažnost kamna in globinski test kamna z istočasnimi meritvami zunanjih razmer
– meritve vse leto na nezaščitenih spomenikih: temperatura in vlažnost ambienta, vlažnost kamna, vzorci za analizo dežja, rast alg, onesnažen zrak.
Podala sva informacijo o nabavi potrebnih instrumentov. Odziva ni bilo.
Za zaščito rimske nekropole v Šempetru ni potrebna megalomanska investicija. Zaščita se lahko izvede tudi s sredstvi občine in države, s postavitvijo strehe nad spomeniki, nato z zaščito spomenika za spomenikom, kolikor dovoljuje finančna zmogljivost vpletenih. Za zaščito naše kulturne dediščine ni potrebna pomoč tujih vlagateljev, to je naša dolžnost, saj narod brez preteklosti nima prihodnosti.
Milan Zdravko Kovač, u.d.i.a.
