Bolno ambiciozni predsednik vlade Marjan Šarec nenehno obljublja boljše čase, vendar od obljub in leporečja ni mogoče živeti. To najbolje vedo starostniki, katerih življenjske zgodbe so srce parajoče. Žalostne, da zabolita duša in srce.
Še v začetku oktobra je Marjan Šarec poslancem v državnem zboru dejal, da bo vlada v letu 2019 za socialne transferje porabila predvidoma 155 milijonov evrov več, kot jih je v letu 2018. A večina najrevnejših upokojencev, tistih, ki resnično potrebujejo pomoč, tega ne občuti, o čemer pričajo številne srce parajoče zgodbe posameznikov, ki jih objavljamo v nadaljevanju.
Ljudje se praviloma sramujejo revščine. Tisti, ki dnevno bijejo bitko z revščino, svoje žalosti ne razglašajo na ves glas, njihovo zaupanje si je težko pridobiti. Posebno starostniki težko sprejemajo pomoč nekoga od zunaj, četudi komaj preživijo. Na srečo obstajajo patronažne sestre, zdravniki, socialne službe in drugi dobri ljudje, da zgodbe trpečih, žalostnih, obupanih in na robu moči prenesejo na pravo mesto. Da zanje izvemo tudi drugi.
Meri z mizerno pokojnino in bolno hčerko ter globo 250 evrov
Še kamen joče nad usodo upokojenke Meri z mizerno pokojnino in s hčerko z Downovim sindromom. Za to, da bi si pridobila kakšen evro več, je ribala stopnice, a jo je “usekala inšpekcija z 250 evri kazni”, čeprav je za ribanje dobila le 40 evrov. Meri je pred nekaj tedni praznovala 82. rojstni dan. Za nekatere lepa starost, Meri pa se vsakega rojstnega dne razveseli le zato, ker ve, da je “eden manj do konca”. Zrasla je v revni družini, za šole ni bilo niti časa niti denarja. Doma se je naučila kuhati, nato se je kot kuharica zaposlila v šoli. Tam je našla tudi moža, učitelja, ki je imel rad zemljepis. Ob večerih ji je pripovedoval o krajih, ki jih je kazal v šoli učencem. Sanjarila sta, da bosta te daljne kraje obiskala. Španijo, morje. “Priden je bil, rad je delal na vrtu, v gozdu,” navaja Meri. Vendar njuna sreča ni trajala dolgo. Ko je bila tik pred porodom, ga je v sosedovem gozdu stisnilo drevo. Meri je ostala sama. “Nikoli ni spoznal najine Milke, jaz pa nikoli nisem videl morja,” je dejala.
Milka je bila že kot dojenček drugačna. “Imela je velike črne očke in širok nos. Zdravniki so rekli, da je ‘prizedetek’ (Milka ima Downov sindrom, op. p). Jaz sem bila prepričana, da nama bo nekako že uspelo čez življenje,” je polna upanja pripovedovala Meri. V vasici, kjer sta živeli, so se otroci norčevali, za njo so metali gnila jabolka in kroglice papirja, klicali so jo Milka Debilka. Celo ravnatelj šole je nasedel, z Meri kar nenadoma ni bil več zadovoljen. Meri, dobrovoljna in polna življenja, kot je bila, človeške hudobije ni nikoli razumela. Veliko denarja je šlo za poti v Ljubljano, kamor je na preglede vodila svojo Milko. Zdravniki ji niso mogli pomagati, Meri je vedela, da se njena ljubljenka ne bo nikoli poročila in ne bo nikoli samostojna v življenju. “Da moram jaz za obe,” je dodala. Ko je bila starejša, sta se preselili. “Fantje v vasi so postajali še bolj žleht. Milka je imela dolge črne lase, lepe očke in kdaj pa kdaj jo je kdo zvlekel za kako grmovje. Sem jo želela zaščititi,” pripoveduje Meri.
Skupaj s hčerko dobita le okoli 550 evrov
V mestu Meri dolgo ni dobila službe. Z Milko sta pomagali, čistili bloke, likali ljudem. “Včasih je kdo rekel, naj ne hodim več, ko je videl, kakšna je Milka.” Skupaj s hčerko dobita okoli 550 evrov mesečno. Meri včasih tudi kaj zašije, vendar jo je “ena gospa zanalašč prijavila inšpekciji”, ker naj bi šlo za delo na črno. Inšpekcija jo je oglobila z 250 evri kazni. Težko živita, Meri pobere kakšen kifeljček, ko ga kdo v bloku odvrže, ne spomni se, kdaj je svoji Milki, ki ima danes že 55 let, kupila smokije, ki jih ima tako rada.
Želja 84-letne Grete, da bi se vsaj za rojstni dan najedla mesa
V srce seže tudi pripoved 84-letne upokojenke Grete, ki pravi: “Navadila sem se jesti ‘kot ptička’, ne potrebujem veliko. V trgovini čakam na znižano ceno kruha. Ker moram za zdravila doplačati, si meso privoščim vsak drugi mesec.” Greta si je želela postati učiteljica, vendar ni mogla v šole. Poročila se je hitro, “ker so oča tako hoteli”. Za moža ji je oče izbral svojega sodelavca v tovarni.
Greta pa je kot deklica sanjala, da bo žena sosedovega fanta. Ko se je poročila, se je ta preselil v Ljubljano, študiral in postal odvetnik. V vas se je vrnil, ko so imeli poplave, pomagal je čistiti, zidati, tudi denar za obnovo šole je dal. Gretin mož pa je medtem pil v bifeju. Rodila sta se jima sin in hči, Greta je veliko šivala. Živeli so skromno, mož ni želel, da bi bile “ženske rejene”. Zato zanjo in hčerko ni bilo priboljškov. Če so jim sosedi podarili kakšno meso od kolin, sta to pojedla mož in sin. Greta je včasih skrivaj odrezala košček za hčerko in ji to spekla, ko sta šla moška na delo. Ko sta otroka odrasla, sta odšla. Sin je šel delat nekam na ladjo, hčerka se je poročila in se leta 2001 odselila v Avstrijo. Mami se je nazadnje s pismom oglasila za božič leta 2005. Ni je bilo niti na očetov pogreb leta 2007. Tudi sin se ne oglasi več. Greta pa ima 460 evrov vdovske pokojnine. “Čakam, da sta znižana kruh in jogurt,” pravi.
Meso si privošči vsak drugi mesec, ko je kaj znižano v Lidlu. Zelo jo pesti, da mora doplačevati za zdravila. Po 25 do 30 evrov mesečno. Zato včasih kar “pozabi” na zdravila in “spije kakšen čaj, rožice so zastonj”, pravi. “Kako drugače sem si predstavljala življenje,” pravi danes pri 84 letih, ko si želi, da bi se vsaj za rojstni dan najedla mesa in bi “imela radio, mogoče kako revijo”.
86-letni Bogdan s kuhano vodo in plesnivim kruhom
Žalostne dneve preživlja tudi 86-letni Bogdan. Za zajtrk si običajno pripravi ječmenovo kavo in poleg poje pol koščka opečenca. Tega si kupuje po znižani ceni, tik pred iztekom roka, ima ga 14 dni. Da kruh vmes splesni, je jasno vsakomur. “Za kosilo bom malo kepic v juhi,” pravi in doda, da se je tako naučil v zadnjih 20 letih. Z eno kocko Argo si skuha lonec juhe za ves teden. Vanjo nato daje “kepice”. Naredi jih tako, da zmeša vodo in moko ter to zakuha v “juho”.
Če potrebuje energijo, doda še nekaj sladkorja. “Ni dobro, je pa močno,” doda. Za večerjo si “privošči” kakšen čaj. “Malo bolj sladkan, pa je,” pravi. Plesen na kruhu izreže, drugo poje. Ob nedeljah si privošči malo več. Ob koncu tedna v trgovinah namreč znižujejo cene izdelkom bolj kot običajno. Pravi, da ga je sicer nekoliko strah kupiti meso, pred kakšnim mesecem se je zastrupil in pristal na urgenci. Komaj so ga rešili. Bogdan je 22 let vdovec, pred leti mu je po hudi bolezni umrl še sin. Sinova družina je v Ljubljani, “novega očeta imajo”, pravi Bogdan. “Mene so kar pozabili,” doda, ima pa dva vnuka in menda že tudi pravnuke. Preživlja se s 400 evri pokojnine. Ko poravna vse stroške, mu ostane 100 evrov.
“Mogoče bi mi ostalo več, samo rad nesem sveče na grobek, pa čeprav jem potem bolj malo,” dodaja. Strah ga je zime, denarja za nakup drv nima, “drva so draga“, pravi. Takrat se oblečem, imam še nogavice in puloverje, ki jih je nosila žena.
Za hrano mu ostane 50 evrov, mleka ni pil že več let
Pretresljiva zgodba je tudi zgodba upokojenca Tončka: “Za hrano mi od pokojnine ostane 50 evrov. Mleka nisem pil že nekaj let, ker je predrago.” Tonček se je rodil na veliki kmetiji. Ni bilo težko, pravi, dokler je bil zdrav in močan. Niso bili bogataši, je bila pa na mizi pogosto pečenka, kakšen štrudelj ali šarkelj. Delali so tudi po 12 ur, veselili so se vsakega dežja, “da je bilo malo počitka”.
Prodajali so pridelke in izdelke, “ni jih gnjavila davkarija”. Največ so prodali zeljnih glav in mesa. Tonček se je poročil s sosedovo Ančko. Bila je pridna in delavna, dobra gospodinja in dobra žena, najlepša na vasi. Rodili sta se jima hčerki. Ena je umrla takoj po rojstvu, druga se je rodila kot invalidka in je umrla po petih letih. “Mislim, da je takrat Ančki počilo srce, saj je tudi njo potem napadla bolezen. Zdravniki so rekli, da ni od žalosti …, ampak jaz vam povem, da ni tako,” pravi danes Tonček, ki je po ženini smrti uteho iskal v žganju. Prodati je moral krave in koze, na koncu še njive in stroje. Nato gozd in še domačo hišo. “Prevelika je bila zame,” pravi Tonček. Preselil se je v mesto, saj so mu govorili, da je tam cenejše. “Ne potrebuješ avta, zdravnik je blizu in družba. Ampak tu te ljudje niti ne pozdravljajo, pa sem že 15 let tukaj,” dodaja.
Tonček prejema nekaj manj kot 400 evrov pokojnine. Ko plača račune, mu ostane manj kot 50 evrov. “Tukaj si ne morem pridelati krompirja, niti zelja ne. Mleka nisem pil že nekaj let, je predrago. Jem, kar je. Predvsem ko je znižano ali pa poteče rok. Še dobro, da imam ‘rostfraj želodec’. Strah me je, če se mi strga bunda. Kako jo bom kupil?” pravi.
Ko si zaželi meso, kupi mačjo konzervo
Nadaljuje z grozljivo zgodbo. Lani je v trgovini z napačne police vzel konzervo po znižani ceni. Mislil je, da je mesna omaka. “Je bila dobra, dišala je po mesu. Potem sem videl, da je hrana za mačke. Ampak − saj je isto meso. In ko pogreješ, je za dva obroka, pa pride ceneje kot kaj drugega. Zdaj si včasih kupim, ko se mi zalušta, meso,” pravi. Zelo si želi ananasovega kompota. V trgovini si ga vedno ogleduje in čaka, da bo znižan: “Tako lepa je slika gor, to bi še rad pokusil pred 80. letom. Pa kdaj bi probal tisto čokolado iz reklame z rumom (rumove kroglice – op. av.). Samo ena vrečka stane kot moje kosilo. Drugega pa si ne želim več. No, mogoče, da bi mi kdaj kakšen sosed pomagal nesti vrečko gor v tretje nadstropje.”
Takšnih zgodb v Sloveniji že dolgo ne bi smelo biti
Starostnikov s podobnimi, srce parajočimi zgodbami je zelo veliko. O njih v zadnjem času na Facebooku poročajo tudi v društvu Humanitarček. Pa bi bilo lahko drugače. V Sloveniji je dovolj denarja in takšne zgodbe bi morale biti že dolgo preteklost. Tako bi bilo, če bi imeli vlado, kot si jo zaslužimo, in ne vlade in njenega predsednika, ki sta vladanje ukradla. Na volitvah namreč niso zmagali.
Vida Kocjan, Demokracija
