Starostniki in invalidi pogrešajo druženje s sovrstniki in ostalimi člani družine

Foto: Dragica Mirnik
V Medobčinskem društvu delovnih invalidov Celje so zapisali: “Nekatere reke teko mirno, ob neurjih pa so reke hujše kot brzice. In te brzice so tudi zajele ves svet, ko se človek boji za človeka, za življenje.” Ob tem so še zapisali, da v teh časih ni poslušati poročil, saj je korona kot najhujša brzica, ki je vsem spremenila življenje.
Kljub temu so veseli spoznanja, da se zadeve umirjajo, kljub temu, da smo se navadili, da gremo od doma z masko le ob nujnih primerih. Žalostni so, ker je virus mnogim ljudme prekrižal načrte, veliko ljudi je na čakanju na delo, veliko pa celo samih zaprtih med štirimi stenami. Vendar so veseli, da sodobna tehnologija omogoga, da se lahko s prijatelji slišimo oziroma naprenejši celo vidijo.

Žalostni so predvsem za varovance v domovih za upokojence. Njihova članica, ki šteje 97 let je namreč do nedavnega hodila v park, se družila s sostanovalci in kramljala s sorodniki, ki so jo obiskovali. Kljub vsemu, da je zanjo takšno stanje mučno je vesela, da se v njihov dom ni naselila korona in je hkrati hvaležna vsem, ki ji krajšajo čas.

Navedli so še, da tudi invalidi z veseljem sprejmejo vsak telefonski klic ampak kljub vsemu pogrešajo različne športne aktivnosti.

Žal se pojavljajo tudi razne težave, ki so vezane na papirologijo, zato se s posameznikom tu pa tam dobimo v pisarni, da napišemo kakšno vlogo, prošnjo in tudi ugovor. Komunikacija z »bojno« opremo je res malo drugačna, pa vendar gre. Ob upoštevanju navodil glede razkuževanja in nošenja mask, gre. Žal se bomo morali privaditi, da je treba prostor prezračiti, razkužiti roke in delovno orodje in se na razdalji z masko pogovarjati“, so še zapisali

Avtor: Dragica Mirnik