V teh dneh je Evropsko sodišče za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu predstavilo statistiko primerov za preteklo leto. Iz podatkov je mogoče razbrati, da je Slovenija v letu 2017 drastično zmanjšala število primerov, ki čakajo na obravnavo na Evropskem sodišču za človekove pravice. Če je v letu 2016 bilo takšnih primerov še 1.587, je na dan 31. 12. 2017 na Evropskem sodišču za človekove pravice čakalo na obravnavo še 127 primerov. Ti podatki so Slovenijo uvrstili v zgornjo polovico držav Sveta Evrope z najmanj primeri.
Vendar je potrebno ob tem poudariti, da se je število zmanjšalo, ker je v preteklosti bilo največ primerov vezanih na Ljubljansko banko d.d. in poplačilo starih deviznih vlog. Ker je Slovenija sprejela Zakon o načinu izvršbe sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 in je bila uspešno izvršena sodba, kar je potrdilo tudi sodišče v primeru Hodžić. Evropsko sodišče za človekove pravice je posledično izbrisalo več kot tisoč čakajočih primerov pred tem sodiščem.
Drugi primer, ki je pripeljal do zmanjšanja števila čakajočih primerov je bil primer »pilotne sodbe« Kurtić v zvezi z izbrisom. Tudi v tem primeru je sodišče ugotovilo, da je z odločitvijo v zadevi Anastasov odločilo, da je shema za poplačilo odškodnine, ki jo je sprejela Slovenija z Zakonom o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ustrezna. Zaradi tega je bilo iz liste čakajočih izbrisanih 212 sodb.
Na strani Ministrstva za pravosodje sicer navajajo, da je Slovenija v zadnjih letih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice uspela popraviti negativno sliko iz preteklosti. Vendar se ob zgoraj navedenih podatkih dejansko zastavlja vprašanje, če je res, da je to rezultat sistematičnega dela številnih organov, kot zagotavlja pristojno ministrstvo. Pogledati je potrebno realno sliko in videti, da je bilo zaradi dveh sodb izbrisanih več kot 1.200 čakajočih sodb, ker so ostale sodbe imele povezavo z prej omenjenima primeroma. Tako lahko vidimo, da ima tako Slovenija še vedno zelo veliko odprtih zadev, ki ne pokažejo jasne slike, da bi naša sodišča delala učinkoviteje.
Tako se lahko vprašamo ali bistveno zmanjšanje števila čakajočih sodb pred Evropskim sodiščem za človekove pravice dejansko pokaže, da naša sodišča res delajo učinkoviteje in hitreje in tako ljudje veliko manj posegajo po institutu pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Na strani Ministrstva za pravosodje namreč ni podatka koliko sodb je na postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice čakalo na obravnavo v preteklih letih, namreč, če ne bi upoštevali postopkov v zgoraj omenjenih primerih bi tako dobili jasnejšo sliko o učinkovitosti delovanja naših sodišč.
M.I.
