Kozje 10. avgust 2020 – V Sloveniji po oceni DOPPS-a (Atlas ptic Slovenije, 2019) letno gnezdi med 100 in 150 pari čebelarjev. Pritegnejo s svojo barvitostjo, skupinskim gnezdenjem in tudi mestom gnezdenja. Gnezdo namreč uredijo v rovu, ki ga izkopljejo v vertikalne peščene stene. Gnezdilna kolonija v peskokopu v Župjeku pri Bizeljskem se v novejšem času ponaša z najdaljšim neprekinjenim stažem v Sloveniji, saj tu gnezdijo že od leta 1984.
Zadnje dni letošnjega julija je letošnja generacija mladičev zapuščala gnezdilne rove. Čim še zadnji mladič poleti, se jata več družin preseli bližje virom hrane. Velike leteče žuželke so najbolj številčne nad travniki ob bližnji mejni reki Sotli. Tam še kakšen mesec dni lovijo in prenočujejo v zavetju vrb in topolov na bregovih. To so dnevi učenja spretnosti lova na kačje pastirje, metulje, hrošče, škržate, čmrlje in čebele. In učenja izogibanja plenilcem (predvsem ujedam). Za mnoge mladiče lahko tudi usodni dnevi.
25. julija je ga. Nataša Dobravc Škof iz Drenovca pri Bizeljskem ob cesti našla onemoglega čebelarja in sklenila pomagati. Odnesla ga je domov, ter poklicala dr. Zlatka Goloba v azil na Muti. Ta ji je svetoval oskrbo z žuželkami (sosed je »prispeval« mrtve čebele) in sladkano (med ali dekstroza) vodo. V želji po uspešnem okrevanju se je nato obrnila name. Skupaj s sinovoma smo ga v domačem okolju intenzivno hranili (koščki piščančjega mesa). Nelahko delo, saj jih je bilo potrebno potisniti globoko v grlo, pri tem pa ne poškodovati ptice. Predvsem tanek kljun z rahlo poškodbo konice bi se lahko hitro nepopravljivo poškodoval. Na perju smo opazili številne pršice, ki smo jih s previdno uporabo insekticida odstranili. Tako veliko število zajedavcev je verjetno posledice večletnega (5 do 10) gnezdenja v istih rovih.
Ptičjo družbo je mlad čebelar imel v domači skobčevki, ki se ga je »glasno« razveselila. Za popestritev si je na računalniku ogledal nekaj letošnjih video posnetkov iz njegove kolonije. Mogoče je na njih lahko opazil ali slišal tudi svoja starša. Kmalu je naredil že prve polete. Za prve naše nasmehe, saj je pokazal, da nima poškodbe peruti in se bo lahko vrnil v jato.
Drugi dan oskrbe je »bolnik« kazal znake popolnega okrevanja. Bil je živahen in je celo preko okenske šipe vizualno sledil vsaki mimo leteči žuželki. Padla je odločitev, da se ga izpusti v bližini njegove jate. Malce strahu je bilo pri tem. Je jata s starši še tam? Bo zmogel leteti? Ob prihodu v bližino Sotle so nas pozdravili čebelarji v zraku. In naš Fleki (tako ime sta mu dala sinova) se je takoj odzval. Iz boksa sem ga prestavil na količek na robu travnika. Obsedel je, poslušal vrstnike in se odzival. Tako kakšno minuto ali dve. Potem pa je razprl peruti in odletel v smeri krošenj dreves, na katerih je bilo videti in slišati okoli deset čebelarjev. Velika verjetnost je, da sta bila med njimi tudi starša, ki ga bosta po potrebi še hranila in izurila v lovljenju.
Naj zaključim s zahvalo najditeljici, ga. Nataši, za hitro in pravilno ukrepanje. Mnogo ljudi bi ob najdbi le skomignilo z rameni in bi šli naprej. Ob obisku mi je pokazala še svežo fotografijo ptice, ki jo je posnela nekaj ur prej na svojem dvorišču. Smrdokavra! In potem sem v pogovoru izvedel še, da v krošnjah smrek na dvorišču gnezdita postovka in mala uharica. Pred tremi leti tudi veliki skovik. Pravi ptičji raj.
Zahvala seveda tudi neutrudnemu dr. Zlatku Golobu, vodji azila na Muti. Ob tej priložnosti smo v Kozjanskem parku tudi prvič koristili enega od dveh podarjenih boksov za transport živali. Letošnjo pomlad (ob vračanju lesnih sov v naravo) nam jih je podarila Komunala Sevnica. Vsi so zaslužni, da je čebelar uspešno poletel v zanj domačem okolju.
Avtor: Dušan Klenovšek
