Andrea Massi je tvorec uspehov Tine Maze. Seveda je Tina kot izjemna smučarka in zunajserijski talent nizala odlične rezultate še preden je Massi prevzel trenersko vlogo in preden sta stopila na skupno pot Team to aMaze, toda njuno sodelovanje je pomenilo velik preskok in je rodilo takšne uspehe, ki jih bo v slovenskem smučanju težko komu doseči ali preseči. Massi je s svojim pristopom k treningom z italijanskim temperamentom in javnimi nastopi brez dlake na jeziku v športni in medijski javnosti vzbujal veliko zanimanje, mnogokrat tudi burne odzive.
Za ta intervju nas je Andrea Massi povabil k sebi domov. V hišo na robu italijanske Gorice, tik ob Soči. Tina je postregla s kavo in se nato s hčerko umaknila nadstropje više. Tina se s hčerko pogovarja v slovenščini, Andrea v italijanščini. Andrea Massi je zanimiv, luciden in dinamičen sogovorec, ki so ga razgledani starši na tem dvojezičnem območju vpisali v slovenske šole, da se je odlično naučil jezika sosedov. Njegov prispevek k slovenski smučarski pravljici je neprecenljiv.
Skoraj tri leta minevajo od konca kariere slovenske smučarke Tine Maze, s tem pa ste se iz trenerskih vod alpskega smučanja poslovili tudi sami. S čim se danes ukvarjate, kam vas je zanesla nova poklicna pot?
Vseskozi imam stalno zaposlitev na Višji srednji šoli v Gorici, kjer sem že prej poučeval, vendar so mi omogočili, da sem zaradi odsotnosti »zamrznil« službo. V Italiji je tako, da mora vsak opraviti poskusno leto, preden lahko dobi stalno delovno mesto na šoli, in to sem opravil prav v lanskem letu. Poskusno leto sem opravljal tako kot vsi drugi učitelji, saj mi v Italiji niso upoštevali prav ničesar od vse moje trenerske kariere, ki sem jo opravil, ko nisem bil na šoli. Moram reči, da imam sedaj zelo umirjeno službo, v enem tednu imam toliko dela, kot sem ga imel prej kot trener v enem samem dnevu.
Pa vam umirjeni življenjski slog ustreza? Ne pogrešate stalnega adrenalina iz napornega in razburljivega tekmovalnega življenja?
Če bi se želel vrniti v trenerske vode, potem bi bil vsako leto najmanj pol leta odsoten, brez družine. Za zdaj mi umirjeno življenje zelo ustreza. Poleg tega imam izredno dober odnos s kolegi v službi, tudi z učenci nimam nobenih težav. Večkrat mi kak športni učitelj potarna glede udeležbe pri urah športne vzgoje, a zanimivo je, da jaz teh težav nimam, navzočnost pri mojih urah je skoraj 100-odstotna.
Pa kljub temu kdaj pomislite, da bi se vrnili v trenerske vode?
Če pogledamo malo nazaj, je bila gotovo nekoliko neumna odpoved slovenske smučarske zveze. Funkcija, ki sem jo opravljal, je bila idealna zanje in tudi zame. Nesmiselno se mi zdi, da te moje dolgoletne izkušnje ostajajo samo v mojih papirjih, v mojih zapiskih in v moji glavi in jih ne delim z drugimi tekmovalci. Predvsem zato, ker smo dobro funkcionirali s hitrimi disciplinami, nato pa so se začela trenja. Hkrati pa je zame ta odsotnost tudi pozitivna, saj teh trenj ne potrebujem. Največ mi pomeni zdravje, tega pa so mi uspeli že malo načeti. V zadnjih letih kljub temu, da sem bil na snegu, nisem nič smučal. Zelo rad imam turno smučanje, zunaj urejenih smučišč, in sedaj spet lahko najdem čas zase …
Videti je, da tu v Gorici, v tem lepem okolju, živite umirjeno družinsko življenje.
Jaz nisem filmski igralec ali blefer, sem to, kar sem. To sem povedal vsakemu novinarju. V tujem okolju se ne počutim dobro, zato sem vaju tudi povabil k sebi domov.
S Tino lahko danes sama odmerjata svojo navzočnost v javnosti, kar prej ni bilo mogoče, ker so glavno besedo imeli sponzorji, smučarska zveza in podobni.
Prej so bili nastopi v medijih obvezni, neprestano smo bili pod drobnogledom novinarjev. Danes to res lahko odmerjava in selekcionirava, kar se odraža tudi v bolj kvalitetnih nastopih. Na tekmah nismo imeli medijskega predstavnika, sam sem skakal čez ograje in dajal izjave. Bilo je precej stresno, a moram priznati, da velikih težav z novinarji nisem imel, razen nekaj izjem, kot je bila afera Maribor ob koncu Tinine kariere. To je bila zelo zmanipulirana afera in velika sramota za tiste, ki so to pisali. In seveda za Smučarsko zvezo Slovenije in tisti mail, ki je bil takrat razposlan. Ampak na splošno moram priznati, da so bili do mene vsi korektni. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem bil vedno odprt, do nobenega nisem imel nobenih zadržkov ali predsodkov. Novinarji so pač del naše službe in brez novinarjev ni vidnosti, ni sponzorjev, ni interesa.
Tina Maze bo verjetno še dolgo veljala za najboljšo slovensko alpsko smučarko in rekorderko. Lahko bi rekli, da je bila zunajserijska športnica.
Res je bila zunajserijska, Italijani bi temu rekli »fuoriclasse«. V profesionalnem športu so dobri športniki, so šampioni in so tisti šampioni, ki funkcionirajo po čisto drugi logiki, shemi, klišejih. Sam sem se poučil o vaši zgodovini, predvsem športni. Še preden sva postala partnerja, sem preveril, od kod Tina izhaja, da sem lahko njene hibe obrnil v prednosti. Mislim, da ti sistemi, kot so reprezentance, niso vsi pripravljeni na zunajserijske šampione, ker tak šampion lahko vrže v krizo celoten sistem. V Italiji se je na primer pojavil Alberto Tomba in vse obrnil na glavo. Kajti zunajserijski šampion se ne bo prilagajal sistemu. Tako Tomba kot Tina sta funkcionirala drugače. Treba pa je vedeti, da je italijanska smučarska zveza razumela potrebe Tombe in je samo zanj sestavila ekipo, ki jo je kot glavni trener vodil Gustavo Thoeni, kondicijski trener pa je bil Giorgio d’Urbano.
Foto: Veronika Savnik.
No, res nas zanima, kako ste preučil to okolje, Črno na Koroškem, od koder prihaja Tina?
Gledam in iščem pluse. Opazoval sem tamkajšnje ljudi in sem videl, da je bilo v črnjanskem bifeju pri Urški kar nekaj takih potencialnih smučarjev, ki bi lahko bili v reprezentanci, pa se verjetno s tem športom niso niti ukvarjali. Potem sem pogledal zgodovino vasi in ugotovil, da je tam res nekaj izjemnega. Potem sem preučeval, koliko je kombinacij fenotipa in genotipa, koliko je delovnih navad, težkih razmer, želje po uspehu. Življenje v vasici z nekaj tisoč prebivalci, kjer je temno od oktobra dalje, in logično je, da si bolj lačen tekmovanja v St. Moritzu kot nekdo, ki živi denimo v Cortini. Če se vrnem k Tombi, on ni bil lačen uspeha na tak način, ker je izhajal iz bogate družine, a je zmagal 56-krat. To pa na drugi strani pomeni, da teorija iz Črne tudi ne drži vedno.
Tina je iz množice mladih smučarjev izstopala že na smučišču v Črni na Koroškem, ko je bila še zelo mlada.
Ja, da je bila Tina talent, so vedeli vsi, tudi smučarska zveza. A druga težava je bila, kaj s tem talentom narediti.
Tudi košarkar Luka Dončić je podoben zunajserijski šampion, kot je bila Tina …
Drži, toda Dončić ima plan B, Tina ga ni imela. Dončić je imel veliko različnih klubov, za katere je igral, Tina je imela samo en klub – Smučarsko zvezo Slovenije. Alpsko smučanje je omejeno, ker se tekmuje samo pod reprezentancami. In to je omejujoče. Košarkar iz kluba v klub prestopa na letni ravni, je deležen različnih mentalitet, širi svoja obzorja. Smučar, ki se rodi v Italiji oziroma Sloveniji, pa je obsojen na italijanske oziroma slovenske trenerje.
Pri Dončiću se vidi prav to, o čemer ste prej govorili. Dallas Mavericks se denimo prilagaja Dončiću, ker vedo, da jim bo prinesel sponzorje, denar, prepoznavnost. Smučarska zveza pa se ni bila pripravljena prilagoditi športnici formata Tine Maze.
Zasebniki imajo drugačno mentaliteto, vedo, kako funkcionirajo klubi. Dončić brez dvoma trenira trdo in se primerno obnaša. Pomembno je obvladovanje športnika; kako mu organiziraš treninge, kako filtriraš medije, kako sponzorje. To predstavlja veliko dela in veliki klubi so pri tem dobro organizirani. Ko je začela Tina nizati velike uspehe, so me začeli klicati vsi, kakšen predsednik jo je želel imeti na rojstnem dnevu, želeli so jo na vaški veselici ali gasilski prireditvi. Ko sem začel na te prošnje odgovarjati z ne, me je kar nenadoma sovražila vsa Slovenija. Poznal sem Tino in vedel, kdaj lahko kam gre in kdaj lahko kje sodeluje, kdaj pa ne. Prioriteta so bili treningi, za treningi šele pride vse drugo.
Verjetno je to tudi eden od razlogov, da Tina ni utrpela večjih poškodb, da je bila vedno maksimalno pripravljena.
Razlogov za odlično psihofizično pripravljenost je več. Mnogi ne razumejo, da se mora športnik tudi mentalno spočiti, ne more biti neprestano na telefonu, se slikati, komunicirati s sponzorji. Velikokrat se športniki tudi zaradi tega poškodujejo, za vse to mora obstajati neki filter.
Ekipa Team to aMaze je v Sloveniji imela kar nekaj težav s treningi. Alpsko smučanje, ki je Sloveniji prineslo velike uspehe, se v smučarski zvezi zdi malo na robu. Imamo odličen skakalni center v Planici, razvita je Pokljuka. Nimamo pa pravih poligonov za trening alpskih smučarjev.
Smučanje je neposredno vezano na turizem. Ko je Marcel Hirscher želel trenirati na določeni progi, so to progo zaprli za javnost, a levo in desno od proge je bilo polno gledalcev. Ne bom pozabil treningov v Kranjski Gori, ko je prišel k meni turist in vprašal, ali smo že končali s treningom. Pa je bila Tina takrat že zaporedna zmagovalka. Kupil je smučarsko vozovnico in ga ni zanimalo nič drugega. Problem Slovenije je splošna mentaliteta, poleg tega pa koordinacija med turizmom in športom. Na tujih smučiščih so nas na treningih nosili po rokah, saj so vedeli, da bo Tina objavila na Facebooku in Instagramu, kje je trenirala, kar je bila za tamkajšnje smučišče izjemna reklama.
Foto: Veronika Savnik.
Kakšne imate danes odnose z ljudmi, s sodelavci iz nekdanje smučarske karavane? Z Mitjo Kuncem sta po incidentu s frekvencami še sodelovala.
Ah, to je bila napaka in Kunca ne obsojam. Pri meni vedno zmagajo vrednote, ko razmišljam o Kuncu, frekvence niso težava. Bil je super športnik, talent, ki je nekaj naredil. Rade volje pozabim slabe stvari.
Menda je bilo prvič in za Slovenijo nenavadno, da je smučarska ekipa morala najeti tudi odvetnika.
Ja, to je bilo žalostno. Zaradi tega so se pojavljali dodatni stroški, čeprav je Damijan Terpin veliko dela opravil tudi zastonj.
Ste spremljali priprave naših smučarjev in začetek nove sezone?
Priprav nisem spremljal, sem pa slišal, naj bi bilo vse idealno, predvsem pri ženskah naj bi bilo perfektno. Izjave so vedno iste in napačne, novinarjem nikoli ne smeš reči, da so tekmovalci perfektno trenirani, potem pa tekmuješ v Leviju s tremi sekundami zaostanka. To so izjave, ki odvzamejo kredibilnost, poleg tega pa ni spoštljivo do novinarjev in javnosti.
Mislite, da je ta začetek trenutna slabost ali se bo to vleklo čez celotno sezono?
Premalo informacij imam, da bi lahko podal oceno. Imam idejo, kaj se dogaja v reprezentanci, ker poznam tekmovalke. Ne bi rad videl izkoriščanja talenta, kot je Meta Hrovat, ki je veleslalomski talent, in da bi delali z Meto z istimi klišeji kot v času Tine Maze. Talent ima določeno veličino, Tina je imela veleslalomski zavoj. To so vedeli še glasni komentatorji pri točilnem pultu. Jaz sem razširil paleto Tininega znanja, spremenil sem treninge. Takrat smo specialno trenirali eno disciplino v določenih pogojih, ki so bili Tini primerni. Če gledate Tinine zmage, je pod smučarsko zvezo že zmagovala, a le pod določenimi pogoji. Pod mojim vodstvom pa je zmagovala tudi v nemogočih razmerah. Kvaliteta ženskega smučanja je v zadnjih letih zelo padla, to ve vsak strokovnjak. To se je zgodilo zaradi vedno lažjih prog, vedno manj je dela, vedno večja je specializacija. Upam, da se motim in da bo Maruša Ferk zmagala v vseh treh disciplinah.
Janez Kocijančič je eden tistih, ki je krojil slovenski šport ali je nastopal kot siva eminenca. Vas kdaj pokliče?
Pred nekaj meseci smo se z Janezom Kocijančičem srečali v Lozani na odprtju nove olimpijske hiše, kjer je bila Tina edina predstavnica alpskega smučanja. Tam ga namenoma nisem pozdravil. Vprašal me je, ali je kaj narobe, in sem mu po resnici odgovoril, da je. Dvakrat sem ga prosil za pomoč za njegovo najboljšo tekmovalko, a mi nikoli ni pomagal. Zato sem z njim končal. Dejal sem mu, naj se od predsednika italijanskega olimpijskega komiteja Giovannija Malagoja nauči, kako je pomagal Federici Pellegrini, ko je potrebovala pomoč. On bi moral biti na voljo športnikom, ne pa športniki njemu.
Pa ste pričakovali, da bo Kocijančič drugače reagiral, kot je?
Leta 1981 ne, ampak leta 2016 sem pričakoval drugačen odnos. Če je še vedno zasidran v staro mentaliteto, potem smo še daleč od normalnosti.
Avtorja Jože Biščak in Miro Petek, članek je bil prvotno objavljen tukaj.
