Požrtvovalno delo se je poplačalo z vrnitvijo 4 lesnih sov v naravo

Foto: Kozjanski park

V Kozjanskem parku se lahko pohvalijo, da so uspešno v naravo vrnili 4 pozdravljene lesne sove. Na to so ponosni med drugim tudi iz razloga, ker sova simbolizira modrost. Ob tem so izrazili upanje, da jih bo modrost spremljala tudi v naravi in se bodo uspešno izogilale trkom z avtomobili, ki so za to vrsto najpogostejši vzrok za poškodbe oziroma v najhujšem primeru za smrt.

Foto: Kozjanski park

Ob tem veličastnem dogodku so napisali tekst v katerem so povzeli dogajanje glede reševanja sov in se na koncu zahvalili ljudem, ki so jim pri tem plemenitem dejanju pomagali. Tekst, ki ja je pripravil Dušan Klenovšek v nadaljevanju objavljamo v celoti:

“Bedanec je planil od pograda h Kekcu in ga stresel za ramo: »Vstani, Kekec! Reši me sove, pa te jutri ne bom več privezal k drevesu!« Strašni Bedanec svojega strahu pred »debeloglavimi sovami« ni mogel prikriti in je celo pobča Kekca prosil za pomoč. Mnogo mističnega skozi vso svojo zgodovino čuti človek do teh nočnih lovcev. Po eni strani zakoreninjeno prepričanje, da njihovo oglašanje prinaša smrt, po drugi strani veljajo za simbol modrosti.

A v sodobnem času imajo lahko tudi one nekaj Bedančevih strahov pred nami, ljudmi. Podiranje dreves z gnezdilnimi dupli v času gnezdenja, intenzivno kmetijstvo, ki drastično zmanjšuje število velikih žuželk (njihove hrane), trki z avtomobili, številne smrti med pristajanji na električnih drogovih, nezakonit lov na njih …  Dovolj razlogov, da se nas izogibajo. A k sreči obstaja tudi svetla plat – ni malo takih, ki so pripravljeni sovam tudi pomagati.

V Posavju in na Kozjanskem po navedbah novega Atlasa ptic gnezdi sedem sovjih vrst. Najbolj številna je lesna sova, značilna gozdna vrsta. Gnezdi v velikih duplih ali na odlomljenih vrhovih debel, celo v primerni gnezdilnici ali opuščenem dimniku. Samčevo »hu – hu« je včasih znal oponašati vsak kmečki fantič. Čeprav so ga starejši svarili, da to lahko v bližino privabi več sov. In te prinašajo …

Lesna sova je med vsemi sovjimi vrstami tudi največkrat žrtev nočnih trkov z avtomobili. Na prometnicah z gozdom v zaledju rade prežijo na svoj najbolj pogost plen – male glodalce (miši, voluharice, podgane…). Zaslepitev zaradi svetlobe žarometov v trenutku lova lahko privede do zmede in bega. V trenutni zaslepljenosti lahko tudi v smeri avta. Pretres možganov, izlitje krvi v oči, poškodbe peruti in nog so poleg trenutne smrti običajne posledice. Poškodovane ob ali na cesti nemočno čakajo konec. Razen, če se kakšen od mimovozečih voznikov ustavi in jim skuša pomagati.

Kaj storiti s poškodovano sovo? Najboljše in edino pravilno je, da zanjo poskrbi veterinar. Prvi pregled lahko opravi že lokalni veterinar, a najboljše za sovo je, da jo čimprej spravimo v Zavetišče za prostoživeče zavarovane živalske vrste na Muti. Vodi ga dr. Zlatko Golob, veterinar, ki mu oskrba poškodovanih, zapuščenih, bolnih ali poškodovanih živali ni le služba temveč življenjsko poslanstvo.

V letu 2019 je dobil v oskrbo mlado veliko uharico, ki je doživela trk z avtom v bližini Radeč. 40 dni oskrbe, mavčna obloga na zlomljeni nogi in učenje samostojnosti v veliki letalnici je bilo dovolj, da je bila sposobna vrnitve v svoje domače okolje. Avgusta nas je preko 50 zbranih spremljalo njen vrnitveni polet med skalne stene Kincla. Večina je prvič videla veliko uharico v živo, izvedela, da živi v njihovi bližini. Odziv ljudi in medijev je bil velik in pozitiven. Izkušnje smo kmalu uporabili pri reševanju poškodovane lesne sove v bližini Koprivnice. Najditelju, Marku Pircu in njegovi ženi iz Podsrede smo optimistično obljubili izpust pozdravljene sove. In v februarju novo obvestilo o najdbi poškodovane lesne sove. Tokrat iz Imenega. Na Muti pa vesela vest – oktobrska sova se lahko vrne.  A ne samo to, dr. Golob nam je v izpust zaupal še tri ozdravljene lesne sove.

V gozdu ima vsak sovji par svoje ozemlje, ki ga brani pred drugimi sovami iste vrste. V času okrevanja so njihova ozemlja verjetno zasedli drugi osebki. Zaradi lažjega iskanja prostih »parcel« smo se odločili, da dve sovi izpustimo na kraju oktobrske najdbe, dve pa na Lisci. Na obeh lokacijah so obsežni bukovi sestoji s številnimi starimi drevesi, ki imajo tudi velika dupla. Tako bodo imele najboljše možnosti, da se uspešno vrnejo v naravo. Mnogi so želeli tudi pomagati pri tem.

Podjetje SNEDIM je finančno podprlo tisk priložnostnega plakata o sovjih vrstah, Komunala Sevnica je prispevala z nakupom dveh prenosnih kletk za poškodovane živali. Občina Sevnica in zavod KŠTM sta pomagala pri obveščanju javnosti, Planinsko društvo Lisca Sevnica je odstopilo prijetno ogrete prostore Jurkove koče in topel čaj. Preko 50 se nas je zbralo na Lisci kljub mrzlemu vetru in kar nenavadno za letošnjo zimo – snegu. Številni fotografi in novinarji (Vaš kanal, Posavski Obzornik, …) so novico v sliki in besedi še isti dan ponesli v medijski prostor.

Naslednji dan so preostali dve sovi najprej spoznali malčki v vrtcih (Kozje, Bistrica ob Sotli), nato še preko 50 zbranih v Podsredi. Mobilni telefoni, kamera velenjske VTV in fotoaparati so beležili zanimivosti o sovah ter srčnih ljudeh, ki jim pomagajo, ter končno tudi poleta obeh lesnih sov v zavetje gozda.

Naj ob koncu zapišem še nekaj besed o srčnih ljudeh, ki so do sedaj pomagali sovam in njim podobnim ujedam. Obiskovalcem obeh izpustov sem omenjal Ljubota Krajška iz Zidanega Mosta (rešitelj velike uharice) in Miloša Centriha iz Zagorja pri Lesičnem, ki na svojem hlevu že preko 25 let omogoča gnezdenje paru lesnih sov. Martin Gorišek iz Lokavca v dolini Gračnice je od lastnika bukve z gnezdom lesne sove kar odkupil drevo, da ga ta ne bi podrl. Čeprav doma goji golobe, pa varuje tudi gnezdo njihovega plenilca, sokola selca v bližini. Jože Simonišek iz Malega Kamna že leta skrbi za gnezdo navadne postovke, našega najbolj pogostega predstavnika sokolov. Slavko Keber vrsto let v zimskem času na iglavcih pri svoji hiši v Slogonskem gosti preko deset malih uharic. Spomladi se na tleh pod njimi nabere za celo samokolnico njihovih izbljuvkov. Ni problem odpeljati jih, saj ve, da vsak izbljuvek pomeni ena do dve voluharici manj na okoliških travnikih in njivah. Verjamem, da se bodo med obiskovalci izpustov sov našli številni, ki se bodo pridružili dosedanjih srčnim varuhom teh skrivnostnih in neslišnih nočnih letalcev. Prva dokaza sta že tu. Na vseh treh izpustih smo nabrali precej prostovoljnih prispevkov za delovanje zavetišča dr. Goloba. Slednji pa je bil z glasovi poslušalcev izbran tudi za ime tedna na Valu 202. Povsem zasluženo.”

Foto: Kozjanski park

M.I.